Reformacija za Slovence pomeni začetek slovenske književnosti in slovenskega knjižnega jezika.

31. oktobra praznujemo dan reformacije

Ob tej priložnosti v nadaljevanju razmišljanje učenke 9. razreda OŠ Beltinci o jeziku, Trubarju, naših prednikih,....

 

MOJ ODNOS DO JEZIKA  

Kaj mi sploh pomeni jezik? Kaj pomeni, da imamo svoj jezik? Ali ljudje dovolj cenimo, kako so se ljudje v preteklosti za naš jezik žrtvovali? Jezika sigurno ne cenimo dovolj. Za nas je jezik samo sredstvo, s katerim se lahko sporazumevamo, v resnici pa je veliko več, vsaj meni. Ne zavedamo se, kaj so ljudje v preteklosti vse naredili za jezik, ki ga danes govorimo. Kaj bi bilo, če se ti možje ne bi žrtvovali za prihodnost slovenskega jezika? Bi bilo drugače?

Slovenski jezik ni nastal kar čez noč, ampak segajo zametki slovenskega jezika vse do Brižinskih spomenikov. Samo pomislimo, kaj vse sta naredila Primož Trubar in kaplan Martin Čedermac! Kako se je Trubar v 16. Stoletju žrtvoval in iz različnih narečij – dolenščine in ljubljanščine naredil slovenski knjižni jezik, ki še dandanes povezuje vse Slovence.

Tudi Čedermac se je v 20. Stoletju za slovenski jezik žrtvoval, tako da ni hotel sprejeti italijanščine.

Še danes imamo Slovenci ogromno narečij, ampak imamo tisto, kar je najbolj pomembno – jezik, ki je skupen vsem nam, naš slovenski knjižni jezik. Kako bi se Slovenci sporazumevali brez nam skupnega jezika?

Kako dolgo nam bo še uspelo ohraniti ta jezik? Že zdaj mladi s pomočjo slenga prinašamo nekatere angleške besede v slovenščino. Kaj bi si o naših dejanjih mislila Trubar in Čedermac?

Kaplan Martin Čedermac je dejal.«Naši otroci bi bili brez domače besede kot žival v gozdu.« Hotel je ohraniti slovenščino, ko so jo Italijani hoteli izkoreniniti. Besede vaščana so bile:« Kri sem v vojni dal, a jezika ne dam!«

Ljudje od leta 1000 do danes so si prizadevali in nekateri si še danes prizadevajo, da bi se slovenski jezik ohranil tudi v prihodnosti.

Mislim, da jim bo uspelo.